Poziv k prekinitvi ognja in “pravim pogajanjem, ki zagotavljajo trajen mir po vsej Evropi”, kot ga bodo Cgil, Cisl in Uil sprožili s prvomajskih trgov, pa tudi h krepitvi sodelovanja med Italijo in Slovenijo. Tako za pospešitev razvoja celotnega območja, na obeh straneh meje, kot za izgradnjo novih dvostranskih sporazumov o davčnih zadevah, ki nam omogočajo, da prepoznamo posebnost čezmejnega dela in okrepimo njegovo zaščito. To zahtevajo voditelji CSIR Furlanije Julijske krajine Slovenije, tudi v imenu Cgila, Cisla in Uila ter sosednjih republiških sindikatov Zsss in Ks’ 90. Zahtevo, ki jo je predsedstvo CSIR z Robertom Treujem in Petrom Majcenom zaupalo tudi županoma Capodistrie in Trsta Alešu Bržanu. in Roberto Dipiazza, danes dopoldne povabljen (a se Dipiazza ni udeležil, kljub napovedani prisotnosti) na mejni prehod Rabuiese na tradicionalno izmenjavo voščil med sindikalnimi organizacijami ob prvem maju.
»Iz teh dežel, prizorišča dolgoletnih bolečih izkušenj po drugi svetovni vojni, pošiljamo poziv – beremo v dokumentu, ki je bil danes predstavljen v Rabuieseju – za nadaljnjo krepitev poti sodelovanja, sodelovanja ter gospodarskega in socialnega povezovanja, ki se je s težavo gradilo iz dneva v dan. Sodelovanje med obmejnimi občinami, ki so že dosegle pomemben rezultat podelitve naziva Gorica in Nova Gorica za Evropsko prestolnico kulture 2025, je treba nadaljevati tudi v Julijskem prostoru na podlagi utrjenih odnosov, ki dajejo nov zagon gospodarskemu, družbenemu in okoljskemu razvoju.«
Sklicevanje na okolje in trajnostni razvoj ni naključno. Pravzaprav Csir in čezmejni sindikati, »ob upoštevanju potrebe po diverzifikaciji virov oskrbe z energijo, menijo, da morebitna postavitev obratov za ponovno uplinjanje v zalivu Capodistria in Trstu ni združljiva z logističnimi, pristaniškimi in okoljskimi pogoji«.
Toda na vrhu seznama prednostnih nalog CSIR ostaja vprašanje čezmejnega dela. »CSIR Fvg-Slo – beremo naprej v dokumentu – ponovno poudarja, da je treba premagati ovire in razlike pri prostem pretoku delavcev ter zagotoviti enake pravice čezmejnim delavcem.« Med kritičnimi vprašanji na tem področju so tudi tista, povezana z uvedbo enotne in univerzalne olajšave. To je ukrep, ki »z zahtevo po rezidentstvu v Italiji kot pogoju za izplačilo pomeni močno kazen za čezmejne delavce, ki so izgubili svoje družinske dodatke in so izključeni iz gospodarskih in davčnih ugodnosti nove zakonodaje«. Od tod zahteva, da se “integrirajo dvostranski sporazumi o davčnih zadevah med Italijo oziroma Slovenijo in Hrvaško, kot je bilo že storjeno s Švico, da se prizna specifičnost čezmejnega dela in razrešijo vsi sporni vidiki, tudi z namenom spodbujanja rednega dela”, ter da se poseže v “zelo resne in zdaj nevzdržne zamude in molke INPS pri upravljanju pokojninskih praks, ki zadevajo tiste, ki so si pridobili socialno socialno varnost.” varnostne pravice v Italiji in prebivanje v sosednjih državah, položaj, ki je zdaj nevzdržen in ga je treba čim prej rešiti.